Morski volk (part 9)
Skavt Peter je neutrudno in tudi z nezaslišanim uspehom napredoval v skavtskih vrlinah.
Koristen je bil vsak dan; ako ni mogel drugače, se je vsaj postavil v sonce, da je senco delal cvetki v travi ali kamnu v kolovozu.
In nikdar se ni pripetilo, da ne bi v žepu imel kvart, da so služile bratom skavtom v koristno razvedrilo.
Bil je hkrati štedljiv, pa je bil kvarte napravil sam in so se koristno poznale tudi z druge strani.
Tako so bili bratje skavti obvarovani neprijetnih presenečenj.
Bil je marljiv.
O izredni njegovi marljivosti je z grozo pripovedovala vsa ulica.
Že o polnoči je vstajal in si pri odprtih oknih prste uril na goslih.
Zavzeto so mu odgovarjale mačke, psi in petelini.
In je šel po vsej ulici ogorčen glas, da je tolikšna marljivost prevelika in mu bo v škodo na telesu in zdravju, in so resnično bili tiste dni skavtu Petru večkrat v nevarnosti kodri, ušesa in hrbet, kadar se je prikazal sosedom.
Skrbni oča mu je svetoval, naj hvalevredno svojo polnočno marljivost rajši posveti manj hrupnemu krščamskemu nauku ali računstvu, gosli pa naj preloži na drugo uro, ki bo manj nevarna zdravju in telesu.
Nato je skavt Peter odnehal in ni več vstajal o polnoči.
Toda silno vljuden je bil, kakor to zahteva četrti skavtski zakon.
Ni bil takšen, kakor nekateri tovariši neskavti, ki jim preradi služijo odurni izrazi, npr: »Oslinil te bom in v tla zabil do ušesa!« ali pa »Očebulil te bom po butici!« Nego se je skavt Peter skrbno izognil sleherni surovi besedi, in če je bilo treba udariti, je pač udaril, toda je zraven rekel: »Pardon!«
Njegove vrline niso ostale prikrite skavtskim starešinam in so ga povabili na izpit.
Uspeh izpita ni bil dosti drugačen nego sijajen.
Tolikšne modrosti še ni bila čula komisija iz skavtskih ust.
Npr. je vedel in povedal, da pravi skavt uživa hrano le zato, da nudi zaslužka prehranjevalnemu obrtu.
In čim več sne, tem bolj je koristen.
Tudi obleka da služi enakemu namenu; vrhu tega ako primeš skoz rokava in hlačnici dva druga, je nosilnica gotova in potem po mili volji prenašaš ranjene skavte; s klobukom pa lahko jako koristno podpihaš taborni ogenj.
Še je razodel osuplim izpraševalcem, čemu da so šole.
Dejal je, da ima šola ta vzvišeni namen, da utrja skavta pozimi v prenašanju mraza, poleti v prenašanju vročine, v vseh letnih časih pa v prenašanju dušljivih plinov in dolgega časa.
Skratka, komisija je soglasno spoznala, da je takšen izpit pravcati užitek in da se temu užitku ne mara in ne more odpovedati; zato da naj ponovi skavt Peter izpit v šestih mesecih.
Tako ugleden in spoštovan je bil skavt Peter.
A se je njegov ugled še neznansko povišal, ko se je tisto poletje udeležil skavtskega taborjenja ob morju.
Oča je dejal: »Le pojdi, morski zrak in morska voda in zraven prismojen riž in suha polenta čudovito vplivata na razvoj telesa in duha!« In še je svetoval, naj vzame s seboj gosli: tamkaj, kjer bodo taborili, da moli nedaleč od obale skalnata čer iz morja, tam da utegne imeti najugodnejšo priliko za prstne vaje, seveda ako ga bodo trpeli ribiči glede na mir in red med ribjim narodom.
Toda se skavt Peter ni poslužil očetovega dovoljenja in ni vzel s seboj gosli; kajti je bil oprezen in ni pozabil, kako so mu gosli ogrožale zdravje in telo.
Tako se je zgodilo, da je skavt Peter prišel na morje, a mu je morje nudilo obilo novih prilik, da se uri in izkaže v skavtskih vrlinah.
Npr. v vljudnosti.
Kadar so se kopali, je vsakikrat, preden je stopil v morje, vljudno dejal: »Pardon!« In če se mu je približal parnik, mu ni neolikano delal napotja, nego se mu je vsakikrat obzirno umaknil, in se je obzirno umikal celo jadrnicam.
Vsi skavtje so mu bili bratje, kajti tako veleva zakon.
Požrtvovalno jim je pomagal bodisi podnevi, bodisi ponoči, kadarkoli je kateri kaj dobrega prejel z doma in je bilo treba snesti, da se ne pokvari.
In nezaslišano lepe in nove igre jih je učil.
Npr. eden je bil toreador, drugi je bil bik in sta se lovila in borila po obali in tisti, ki je bil bik, ni imel drugega orožja nego glavo in ni bil nikdo rad bik.
Ali pa je bil prvi Ben Hur, drugi Messala, kakor v romanu, in sta tekmovala v dirki prav tako kakor v romanu; tretji skavt je bil Ben Hurjev voz, četrti skavt Messalov voz in je potem Messalov voz izgubil kolo — to je bil peti skavt — vse kakor v romanu, in so se vsi trije prekucnili v pesek, Messala in njegov voz in kolo.
Kdor zna in si izmisli tako prekrasne igre, ni pes, da se ne bi kmalu prikupil vsem tovarišem.
Najsijajnejša točka z njegovega taborjenja pa je bil morski volk.
Morskega volka ni videl nikdo.
Vendar se je raznesel glas, da straši po ondotnih vodah in ima graje vredno navado, komurkoli kaj odtrgati, ali nogo ali roko ali pa tudi kar glavo, če ni predebela.
Zvečer ob tabornem ognju je starešina ukazal: nihče naj se ne koplje dalj od obale nego kvečjemu deset metrov! Živo je predočil bratom skavtom sramoto, ki bi zadela skavtski tabor, ako se ne bi celotno in neokrnjeno vrnil domov, nego katerikoli brez roke ali noge ali glave.
Zato naj brezpogojno spoštujejo ukaz! In je končal s skavtskim geslom: »Bodi pripravljen! Bi-pi!«
Te besede so skavtu Petru globoko segle v skavtsko dušo.
Ni mogel spati, nekoliko zaradi besed, nekoliko zaradi vročine, pa so mu po glavi rojile naslednje misli:
Velika je oblast starešine in vsak skavt mu je poslušen.
Baš zato je skavt in ima zakone. In ni v taboru skavta, ki bi zoper prepoved šel in se kopal nad deset metrov daleč od obale.
Ta reč drži in je sleherni skavt vedno pripravljen — Bi-pi! — in mu bo meja deset metrov sveta bolj kakor zid iz železnega betona. Budili pa so se skavtu Petru dvomi, ali bo meja desetih metrov sveta tudi morskemu volku in ali morski volk sploh pozna to mejo.
Ako zanj ne velja meja in prepoved, sta meja in prepoved brez stvarne koristi.
Prizadetemu skavtu bo žal roke ali noge ali glave, pa naj mu bo odgriznjena tokraj ali onkraj desetih metrov od obale.
Pa bo sramota velika za skavtski tabor!
Te in take misli so premetavale skavta Petra po ležišču in težko je pričakoval dne.
Komaj pa se je dan zasvital, že je bil pripravljen. Oblekel se je — skavt je hitro oblečen, samo klobuk dene na glavo.
S slame je potegnil rjuho, izpred šotora je pobral dve palici.
Tiho je ravnal, nikdo ga ni videl, nikdo ga ni čul, pa se je gredoč mimo kraja, kjer je sinoči gorel sveti ogenj, sklonil in — skratka: bil je pripravljen.
Ko se je počasi zbudil tabor, je bila skavtska družina zelo presenečena, ko je zapazila: na sivi čeri, moleči iz morja, se je svetilo široko razpeto platno! — Drugega za drugim je napotila radovednost, da gre gledat.
Pa so se smeje čudili tudi potniki, ki jih je mimo pripeljal jutranji parnik. Na široko razpeti rjuhi so bile z ogljem naslikane velike črke in so se brale tako:
»Bi-pi!
Morskemu volku strogo prepovedan vstop v morje deset metrov od obale!
Bi-pi!«
Pod napisom je sedel skavt Peter in važno kukal skozi pest, ali in kod se bo pojavil morski volk, in je prosil prihitevše brate skavte, naj kateri ostane blizu, da bo žurno tekel po žandarje, če bi se pojavil morski volk in ne bi bil poslušen pozivu. Vzdihnil je, da mu je žal, da ni vzel s seboj gosli — oča da mu je povedal, da se ribe zelo boje prstnih vaj na goslih. —
Vsak pravi skavt ima svoj gozdni priimek.
Skavt Peter ga še ni imel.
Tovariši so mu svetovali, da sta prav lepa priimka »Zamaknjeni močerad« ali »Okajeni bivol«; izmed teh naj si katero izbere.
Skavt Peter se do tedaj ni mogel odločiti.
Tisti dan pa je nenadoma prejel priimek, ki se ga ni več iznebil, in še ponosen je bil, ko so ga klicali »Morski volk«.
