Skavt govori resnico (part 8)
Tako se glasi prvi skavtski zakon.
Skavtski zakoni seveda ne lažejo, zato je res, da skavti govore resnico, in jo je govoril tudi skavt Peter, pa naj je bila komurkoli prijetna ali neprijetna.
Včasi namreč resnica ni prijetna tistemu, ki jo govori.
Npr. če te vprašajo: »Kdo je potrl uro?« ali »Kdo neroda je razbil šipo?« ali »Kateri pujs je posvinjal tla?« in če poveš resnico in vljuvdno odgovoriš: »Pardon, to sem bil jaz.
« ne pričakuj bogve kako prijaznih pogledov in besed, nikakor ne! Zato se marsikdo rajši potuhne in pravi, da nič ne ve in da ni bil on in da se je nemara potrlo, ubilo ali posvinjalo kar samo od sebe.
Toda ta, ki tako govori, ni skavt.
Skavt Peter se je neizprosno izogibal sleherni laži in je skušal biti skavt in resničen ne le v besdah, nego tudi v mislih; nikdar ni svojih misli zahrbtno prikrival.
To mu je bilo včasi prijetno, včasi neprijetno.
Npr. se skavtu Petru ni zdelo neprijetno, če je mogel na promenadi in je z iskreno besedo razodel dami pardon! da linija njenih nogavic ne ustreza zakonom lepote, in pardon! da so ji ustnice preživo barvane, naokoli pa je stalo obilo hvaležnih poslušalcev.
Toda štejejo dame vsako in kakršnokoli resnico rade za žalitev in imajo v rokah dežnike ali sončnike in jim je pri rokah policaj, pa se lahko zgodi, da pokaže resnica roge in postane neprijetna.
Zlasti ko ima policija za svoje nazore jako tehtne razloge, ki se jim pravi pendrek.
Neustrašen in neutruden se je skavt Peter uril v resnici in je dosegel na tem področju tolikšne rekorde, da so nazadnje doma rekli in v šoli, da tako ne gre več naprej.
Zgodilo se je in ga je vprašal gospod profesor, koliko prebivalcev šteje Ljubljana.
Pa je skavt Peter spodobno vstal in odgovoril, da čisto po resnici ne ve, koliko da ji šteje, kajti da jih ni štel.
»Predrzni poba!« se je hudoval profesor. »
Kdo ti jih je ukazal šteti. Mar si spal zadnjo uro, ko sem razlagal Ljubljano?«
Skavt Peter je podobno odgovoril pardon! da ni spal in da je gospod profesor zadnjo uro povedal, da ima Ljubljana prebivalcev triinpetdeset tisoč, enega več ali manj, s predmestji pa petinšestdeset tisoč.
»No,« je dejal profesor, »ko veš, zakaj pa ne poveš?«
Vljudno je odgovoril skavt Peter: »Pardon! – Vprašali ste me, koliko prebivalcev ima Ljubljana.
Tega ne vem.
Niste me vprašali, koliko ste gospod profesor rekli, da jih ima.«
»Mar ne verjameš mojim besedam? Mar sem lažnivec?«
Dejal je skavt Peter: »Pardon, tega nisem rekel! Tudi ne morem reči, da ste lažnivec, dokler sam ne preštejem prebivalstva.
Če želite, gospod profesor, da po svoji vesti povem resnično in zanesljivo število, prosim odloga in dopusta tri mesece, pa jih bom preštel.«
Ves razred je bruhnil v smeh in se smejal z usti, rokami in nogami.
Gospod profesor je zagrmel: »Tiho! Sedi, falot, in boš konec leta raje štel svoje cveke! Ti bo treba celo leto, da jih prešteješ! — Pa ti vstani, Pavle Tinta! Koliko prebivalcev ima Jugoslavija?«
Rekli smo, da ima resnica včasi prav prijazno lice, pa se je tisti hip taka zdela tudi Pavlu Tinti in je strumno vstal in odgovoril: »Gospod profesor ste včeraj rekli, da jih ima dvanajst milijonov, enega več ali manj.«
»No, pa jih ima ali jih nima?« je sladko vprašal gospod profesor in so se mu v očeh skrivali bliski.
Pa je Pavle Tinta sledil bleščečemu zgledu skavta Petra in odgovoril, da ne ve, ker da jih ni preštel.
»In si želiš tri leta odloga, da jih prešteješ, kajne?« je preljubeznivo dejal gospod profesor.
Potem pa se je zabliskalo in treščilo: »Sedi, cvek na kvadrat, izdajalec domovine in sramota novega veka!« — Ta cvek je bila gorjupa stran resnice, njena sladka stran pa je bila ta, da je tudi Pavle Tinta žel zvrhano mero navdušenega grohota, en sošolec je kar z glavo butal ob klop, drugemu pa se je pričelo kolcati in bi se bil skoraj zadavil.
Gospod profesor je razjarjen odropotal iz razreda in je pozabil tobakiro in očala in robec in seveda tudi dežnik, toda je dežnik pozabil že prejšnji teden in je bil nemara že sploh pozabil, da ga je pozabil.
V komferenčni sobi se je bridko pritožil, kaj se mu je zgodilo, kako in zakaj, in da je v razredu pričela razsajati resnica.
Zemljepisu je sledil veronauk in je bil prvi poklican skavt Peter.
»Tako, tako,« je dejal gospod katehet in si mel roke, »slišal sem, da si bil pri zemljepisu nespodoben in predrzen — to ni prav!«
Skavt Peter je ponižno odvrnil, da je govoril le resnico; če je bil potemtakem kdo nespodoben in predrzen, je bila nespodobna in predrzna le resnica in naj bi resnica dobila cvek in ne on!
Pa je vzrasel še katehet: »Zapomni si, jezik nemarni: če si zemljepis vprašan, zemljepisje odgovarjaj in ne resnico! Kadar boš vprašan resnico, tedaj odgovarjaj resnico! Pa te ne bo nikdo izpraševal resnice — za resnico si še premlad.
Glej ga, mokronosarja! Sedi! Oziroma stoj, se bova še midva pomenila nekoliko iz ,Zgodb'! – Povej mi, kdo in kaj je bil Gedeon?«
Skavt Peter je slutil svojo zlo usodo in je klavrno odgovoril: »Gospod katehet ste povedali...«
»Ne vprašam te, kaj sem povedal jaz, nego te vprašam, kdo in kaj je bil Gedeon?«
Skavtu Petru ni dalo, da bi zatajil resnico, in je povedal: »Na svoje oči nisem videl Gedeona, na svoja ušesa ga nisem slišal, zato sam nič ne vem o njem. v ,Zgodbah' stoji zapisano na strani 84...«
»Kdo te je vprašal, kaj stoji v knjigi! Sedi! Cvek! Še v razredno knjigo te vpišem, čakaj me!« in je gospod katehet hitro odprl kateder in so s katedra padla očala in tobakira in robec, ki so ležali tam še od prejšnje ure.
Očala so se razbila, tobak se je stresel.
Razred pa je drvel iz klopi, da pobira, pa je neusmiljeno pričel kihati in en basovski glas je dejal, da je to Gedeonov meč in kazen božja.
Nato ni bil v razredno knjigo vpisan le skavt Peter, nego mu je druščino delal še celoten razred.
O napredovanju skavta Petra v resnici in nazadovanju v šoli sta zvedela tudi mila mu majka in dični mu oča.
Pa se je zgodilo, da je skavt Peter prijaznega pomladanskega dne razkladal očetu in so mu žarela lica, da bodo skavti letošnje poletje taborili na otoku Krku in kako da se veseli morja, nikdar da ga ni še videl, in valov in parnikov in pomarančnih dreves in rib in fig, ki rastejo tam, in bo s seboj nesel tjakaj riža in sladkorja in čaja za štiri tedne in zobno krtačko in dve limoni in obveze in skicirko in čokolado in obliž in sveder in nož in klobaso...
»Stop!« ga je ustavil oča.
Resno je gubančil čelo in majal je košato glavo: potem je dejal, da ni lepo in da ga boli, da mu rodni sin tako malo spoštuje resnico, ki je božja hči; tega da se ni nadejal od njega, tem manj, ko je skavt.
Nepričakovane očetove besede so presunile skavta Petra.
Oča pa je nadaljeval: »Ne razumem te, moj sin! Kako se drzneš in govoriš o letošnjem poletju, ko ga še nisi doživel in ne veš, ali bo. Tudi otoka Krka nisi še videl na svoje oči – kako moreš karkoli o njem trditi brez greha zoper resnico? Resnica je zgolj ta, da ne veš, ali je sploh Krk in ali še bo poleti, ako bo sploh poletje.
Skavt naj vedno govori resnico! In morje in otok – kje si ju videl? Ali in kdaj si se prepričal na svoje oči, da je morje in da je morje baš pri Krku, ako je sploh Krk na svetu, in da so na morju parniki in ribe in fige in pomaranče? Ha?«
»Toda, oča!« je vzkliknil skavt Peter in je bil ogorčen.
»Stop!« ga je ustavil oče in okoli ust so mu igrale gube: »Nič toda! Vem, da nekateri profesorji in take vrste ljudje trdé, da sta morje in Krk in da uspevajo tamkaj fige in ribe in pomaranče in parniki; tudi vem, da se dobe knjige, kjer je vsa ta reč razložena in natisnjena.
Toda skavtu je zakon edinole čista resnica in ne to, kar profesorji uče in knjige. Ne spodobi se skavtu, da govori, o čemer se ni prepričal sam.
Torej uveri se najprej na svoje oči, potem boš smel tja!«
Skavt Peter je dejal: »Kako naj se uverim na svoje oči, če ne smem prej tja?« Potem je prijel očeta za rokav: »Oča, ti mi nagajaš.«
Oča se je začudil: »Kaj, ali se da z resnico tudi nagajati? Pa ne, da tudi ti nagajaš z resnico in tako loviš cveke? Kaj? Glej ga ptiča!«
Pa je skavt Peter sprevidel, da kaže nekoliko odnehati pri resnici in je odnehal.
