Skavt Peter je koristen! (part 5)
Skavti so svoje vrste bratovščina, na daleč jih spoznaš po sivih klobukih s širokimi krajevci; ti krajevci so dobri za sonce, za dež in še za marsikaj.
Čim bolj je klobuk zgnjavljen in zamazan, tem bolj je nanj ponosen skavt, kajti mu je baš klobuk najvidnejša priča silnega junaštva in nezaslišanih prigod. Zgodilo se je, da je skavtu prišel klobuk pod kolo avtobusa, bila je nedelja in se je v avtobusu peljalo dvaintrideset oseb in ne dosti manj opic, in je bil potem klobuk komaj še podoben klobuku; toda njegova vrednost je takoj poskočila za pet dinarjev med brati.
Okrašen je klobuk z raznovrstnim perjem, s skavtskimi znaki in z zobmi divjih zveri.
Poznal sem skavta, ki je imel za klobukom pripeto celotno zobovje rajnke stare mame; podedoval ga je bil in ker ga še ni potreboval v usta, ga je dal za klobuk. To zobovje mu je močno dvignilo ugled.
Na njegovi podlagi je dobil gozdni priimek, ki ga je do tedaj pogrešal in se je priimek glasil: »Blagopokojna čeljust«.
Poleg klobuka imajo skavti tudi še barvaste srajce in okoli vratu pisan robec, niti niso vobče brez hlač in čevljev.
Le poleti, kadar taborijo v šotorih, varčujejo z obleko, morebiti jo dajo ta čas v hranilnico na obresti, in hodijo le s klobukom in v kopalnih hlačkah.
Skavti se delijo na več redov.
Najmlajše imenujejo »volčiče«.
Menda zato, ker so krvoločni kakor mladi volcje.
V naši družini imamo npr. volčiča, če mu daš klobaso, koj ugrizne vanjo in jo požre — tako je krvoločen.
Volčiči še nimajo pravice, da nosijo klobuk, in kadar gredo na taborjenje, nese vsak s sabo le skledico in žlico in za prvo silo dvajset žemelj; šotori in kotli in druga dragocena oprema je poverjena zanesljivejšemu varstvu in brigi zanesljivejših klobukov.
Skavte vladajo posebni zakoni.
Teh zakonov je deset in sem si jih nekaj zapomnil: »Skavt je koristen« in »Skavt je štedljiv« in »Skavt ne laže« in »Skavt je čist v besedah, dejanjih in mislih« in »Skavt je vljuden« in »Skavt je itd.« in je vsakemu skavtu zakon svet.
Pa je živel skavt Peter — o njem bom povedal par historij.
Skavt Peter je navdušeno izpolnjeval vse skavtske zakone; ni izpustil dneva, da ne bi bil koristen in štedljiv in čist v besedah, dejanjih in mislih itd.
Skavtski zakoni so mu bili prvi in nadvse, vsekdar in povsod.
Včasi ga je karala mila mu majka: »Zakaj ne ješ zdrobove juhe? Grdo si izbirčen! Mar vas tako uče pri skavtih?«
Pa je hrabro odgovoril: »Mila mi majka, zdrobove juhe ni v skavtskih zakonih. Zdrobova juha je zgolj potrata časa in dela in vnemar se maže z njo posoda.
To ni koristno in štedljivo in čisto v dejanjih in mislih.«
In ni maral zdrobove juhe, nego je čakal, da pride po juhi na mizo kaj boljšega. Niti ni jedel krpic na juhi, kajti tudi le-teh, je dejal, da ni v skavtskih zakonih.
V šoli je takisto živel in deloval po skavtskih zakonih, in ko so pisali šolsko nalogo, se je zavedal svojih dolžnosti in je dal drage volje, da je sošolec Pavle prepisoval iz njegovega zvezka, kajti je skavt vsak dan koristen. Sošolec Pavle se je izkazal hvaležnega s polovico žemlje.
Tako sta bila zadovoljna oba.
Ni pa bil zadovoljen gospod profesor, nego je Pavlu narisal pod nalogo velik cvek, skavtu Petru pa nič manjšega.
A je bil Petrov cvek povrhu še dvakrat podčrtan in zraven okrašen z minusom, s tremi klicaji in vprašajem.
Ta vprašaj je neprijazno izražal sumnjo, da je skavt Peter tisti, ki je nalogo prepisal.
To ni bilo pravično.
Toda je bil Peter skavt in vedno dobre volje in ni zavidal sosedu Pavlu boljšega reda, nego mu je iz dna srca čestital, da je pisal cvek brez črt in minusa in treh klicajev in neprijaznega vprašaja.
Sošolec Pavle pa ni bil skavt in ni bil zadovoljen niti s cvekom brez okraskov; nevljudno je boksnil Petra za uho in še je zahteval, da mu vrne pol žemlje.
Tako plačuje svet dobroto in je težko biti vsak dan koristen.
Vendar skavt Peter ni omagal, nego je dan za dnem opravljal koristna dela.
Pa je prišel nekega opoldne iz šole domov in je bila v kuhinji že pripravljena juha, da je poneso v sobo in na mizo. Na juhi je bil — zrob. Globoko je vzdihnil skavt Peter.
V kuhinji ni bilo žive duše.
Pa je šinila skavtu Petru misel v glavo, da ni storil ta dan še nič koristnega. Sedaj pa se mu je ponujala presijajna prilika.
Tiho je dvignil skledo in varno nesel juho na dvorišče.
Tam so se igrali hišnikova dva otroka in kuža Zvestin.
Pa je vsem trem razdelil juho.
Najprej sta jo pila iz sklede oba otroka, kolikor je šlo vanju, in še lice in nos sta bila deležna noter do oči in obleka tudi.
Ostanek pa je polokal kuža Zvestin.
In sta otroka rekla, da je bilo dobro, kuža Zvestin pa se je njuni izjavi pridružil pomigal je z repom in se obliznil.
Skavt Peter je bil jako zadovoljen sam s seboj — vsako dobro delo ima pač svoje plačilo že v sebi. S prazno skledo se je vrnil v kuhinjo.
Mila mu majka je bila huda nič koliko, lomila je roke nad glavo in visoki so bili njeni glasovi.
On pa je vljudno, toda možato odgovarjal, da je storil koristno delo, kakor mu velevajo skavtski zakoni; opravičeval se je, da je zdrobova juha itak zgolj potrata časa in se z njo vnemar maže posoda, kar ni v skladu s skavtskimi zakoni; in bile so njegove besede jako prepričljive.
Končno je dal duška trdi veri, da bodo tudi brez juhe siti telečje pečenke s krompirjem in solato.
Tedaj je domov prišel oča.
Poslušal je in dejal, da koristnih del nikakor ne kaže ovirati, nego nasprotno.
In je velel mili majki, naj naloži fantu na krožnik pečenke in kar spada zraven, in naj naloži toliko, da ne bo premalo.
Skavtu Petru se je zadovoljno smejalo lačno srce.
Oča pa je stopil k oknu in zaklical na dvorišče in poklical hišnikova otroka in tudi kužo Zvestina.
Vsi trije so jadrno pridirjali gor.
Pa jim je razložil s prijazno besedo, da ima sin Peter danes koristni dan in da jim k zdrobovi juhi prepušča tudi še telečjo pečenko in kar je zraven, naj otroka le sedeta in jesta.
Ročno sta ubogala.
Kuža Zvestin pa je čakal in je dobil kost.
Toda je moral z njo iz sobe; nemara če bi ostal v sobi, bi mu jo bil vzel skavt Peter, kajti je neverjetno, kako postane človek lačen od koristnih del.
Tega tudi skavt Peter prej ni vedel, dokler ni izkusil.
Pa je bilo malo zdrobove juhe, hvala Bogu, še v loncu; tista je bila njegovo kosilo in mu je dišala in teknia, dasi je ni v skavtskih zakonih.
